Zastor je padel...

...in verjamem, da vsi nekako sami pri sebi delamo zaključni račun pravkar končane sezone, hkrati pa že kujemo načrte za prihajajočo.

Sam pri sebi moram reči, da sem kar zadovoljen z obema vejama MZ-ja...tako hokejem kot tudi nogometom, saj sem pri obeh uspel zadržati raven rezultatov, ki jo uspevam ohranjati že kar nekaj sezon zaporedoma.

Pri hokeju je enako kot lani....naslov prvaka in to ne kakršenkoli, ampak tretji zaporedni (hattrick bo težko dosegljiv cilj za prihodnje generacije) in četrti skupni naslov je skupaj z pokalom romal v naše klubske vitrine. Temu dosežku daje dodatno težo tudi dejstvo, da je ta rezultat bil dosežen le z enim tujcem v moštvu, kar pomeni, da ima ekipa zelo dobro osnovo mladih igralcev, ki imajo vsi možnost do svojega tridesetega leta prispeti vsaj do 55 ploščkov, tisti z malo boljšim potencialom pa tudi preko 60. Ker bomo v novi sezoni tej osnovi priključili še 3 zelo kvalitetne tujce iz iste generacije pričakujem, da bo moštvo ob prodaji še preostale peterice starcev iz podedovane generacije ob koncu sezone sestavljeno izkjučno iz hokejistov starih 23 ali manj let. Kaj bom s tem moštvom v mednarodnem merilu lahko pokazal čez 7 ali 8 sezon bomo šele videli:))) Za letos je pa tako, da brez tujcev v moštvu v ligi prvakov več kot zadnjega mesta nismo mogli doseči, a v Seasson Cupu smo se vseeno uspeli uvrstiti v končnico 32 najboljših moštev. Žal nas tudi tukaj žreb ni "božal" in nam je za preboj med 16 najboljših namenil lanskoletnega zmagovalca tega pokala moštvo TKH Kiepskich Squad iz Poljske.


Kar se nogometa tiče smo spoštovali tradicijo, ki nam nalaga, da naša uvrstitev na koncu sezone v Top ligi nikoli ni bila slabša od 5.mesta. Letošnje 4.mesto torej lepo pada v ta koncept:)))
Ostaja pa dejstvo, da nam še boljše rezultate v zadnjih sezonah preprečujejo precej nerazumljivi spodrsljaji z manj (na papirju) kvalitetnimi moštvi iz spodnjega doma.
Moja razmišljanja v pravkar končani in prihajajoči sezoni pa so namenjena predvsem iskanju načina kako čimprej in čim manj boleče izvesti menjavo generacije. Delno smo nekaj postorili že v končani sezoni, večji del tega zalogaja pa bo izveden v novi.


Generalno gledano je moj naslov prvaka pri hokeju bil precej pričakovan (kljub zelo močnemu konkurentu v obliki Triglav Rangersov), medtem ko se je pri nogometu kot ponavadi bil trd boj. Letos predvsem med Revolucionarjem, Macolarjem in Karantanijo. Ob koncu je potrebno reči, da je naslov povsem zasluženo osvojil manager tito z svojimi revolucionarji...drugič v zadnjih treh sezonah pa svojih ambicij, ki so bile rezultat dobrega začetka prvenstva ni uspel realizirati thorest z svojim Macolarjem. Da seveda sploh ne govorim o največjem osmoljencu v zgodovini slovenskega MZ-ja...managerju ekipe Karantanija Rangers, ki so že drugo sezono zapored izgubili prvenstvo zaradi slabše razlike v golih in za nameček se jim je to v tej sezoni zgodilo še v hokeju. Upam, da njegovi (zasluženi) trenutki zmagoslavja še pridejo, saj gre za zelo kvalitetnega managerja, ki pa mu sreča očitno ne stoji ob strani....

Na krilih Seasson Cupa...

Danes sem sam pri sebi malo ocenil učinek svojega kluba v prvih dveh tednih sezone št.25.

Že pred sezono sem se nekako sprijaznil z dejstvom, da imam zelo limitirano ekipo (11 od 14 najboljših igralcev je starejših kot 26 let) in da nima smisla kot prejšnje sezone preveč eksperimentirati sredi največje tekmovalne mrzlice. Enostavno je potrebno še bolj pospešeno vlagati v mlade (predvsem v smislu treninga). Starci pa ostajajo tukaj, da dajo največ kar so v tem trenutku pač sposobni.

Žreb lige je bil približno enak kot v prejšnjih dveh sezonah...torej katastrofalen. Pet tekem s člani elitne šesterice Top lige in nesrečnimi Nazarji MNK v prvih šestih kolih! Kaj naj še rečem?

Ampak...ko danes pogledam nazaj v pretekla štiri ligaška kola vidim, da se ni moglo izteči bolje.
Tri zmage in poraz popolnoma nerazpoložene ekipe proti NK Macolarju....prihajajoči dvoboji z nasprotnikoma po meri....Volki in Grebatorji...nato pa deset ligaških kol, kjer razen dveh dvobojev z Karantanija Rangersi igram samo z novinci v Top ligi mi dajejo upanje na uspešno in mirno prvoligaško sezono.

Sedaj je verjetno že čas, da me kdo vpraša kje pa je tukaj Seasson Cup.....

Pokal v katerem je letos sodelovalo 797 klubov iz 45 držav (med njimi tako eminentne MZ skupnosti kot so Argentina z 156 ekipami, Brazilija z 146 ekipami, Poljska z 64 ekipami, Kitajska z 61 ekipami in Švedska z 48 ekipami) združuje managerje ekip, ki so začele svojo MZ kariero v isti sezoni. Gre torej za tip tekmovanja, ki skozi dosežene rezultate omogoča dobro primerjavo dela posameznih MZ skupnosti in njihovih managerje, čeprav je potrebno v isti sapi povedati tudi, da so seveda še vedno v precejšnji prednosti ekipe iz tistih MZ skupnosti, ki imajo zelo veliko managerjev in posledično potem tudi zelo veliko bazo in močno razvit trg igralcev. Iz vidika baze in trga sem zato zgoraj še posebej omenil Argentino, Brazilijo, Kitajsko, Poljsko in Švedsko. Med temi navedenimi je sodelovalo tudi 6 klubov iz Slovenije, ki so tudi tokrat z uvrstitvijo treh klubov v drugi krog tekmovanja (prva dva iz vsake skupine sta se uvrstila v zaključne boje na izpadanje) pokazali, da se vsaj v boljših klubih Top lige dela veliko in dobro. WoTaM United in Karantanija Rangers sta se na žalost po velikem boju z kluboma iz Kitajske in Brazilije morala posloviti v drugem krogu izločilnih bojev, kjer je potekal boj za uvrstitev med najboljših 64 moštev. In kje so tukaj Greenhornsi?

Ne morem verjeti...ampak še vedno smo v konkurenci! 5 zaporednih zmag v izločilnih bojih proti eminentnim (in po vrednostih igralcev kar močnejšim) klubom iz Brazilije, Argentine, Nizozemske, Kitajske in v zadnjem srečanju spet Brazilije (krvniki Karantancev so tokrat naleteli na bolj razpoloženo ekipo) nas je privedlo med najboljših 8 ekip tega tekmovanja. In to seveda je tisto kar managerju prinese prepotrebno zaupanje in mir v razmišljanja o taktičnih postavitvah za težka ligaška srečanja. Če k temu dodam še zmago po dveh podaljških in enajstmetrovkah v predzadnji tekmi z Kitajci ter zmago z zlatim golom v podaljških zadnjega srečanja proti Brazilcem je jasno, da ima ekipa v svojih skilih skritega dovolj karakterja in izkušenj, manager pa tudi precej veliko dozo sreče...kar nam bo še kako prav prišlo v nadaljevanju te in tudi naslednjih sezonah, ki so pred nami.

Kljub vsem dosedanjim čudesom pa se ob nasprotniku iz Poljske, ki nas čaka za preboj v polfinale ne slepimo preveč! Vsaj na papirju je nasprotnik precej močnejši od naše ekipe in zelo verjetno ni pričakovati novega velikega presenečenja. Vsekakor bomo tudi ob porazu s ponosom čestitali nasprotniku za zmago ob tem ..vsaj zame...največjem uspehu mojega kluba v mednarodnih tekmovanjih.

Kako torej ob vsem tem ne bi upal na uspešno in mirno prvoligaško sezono.......