Če sem 28. sezono končal zmagoslavno, prvič doslej kot prvak prve slovenske lige, v 29. sezoni nič ni šlo ravno po načrtih. Že v uvodnih tekmah s porazi proti novim ekipam v prvi ligi in tudi sicer vse prej kot obetavni rezultati so me prisilili v iskanje novih rešitev za ekipo. Hecno, spremembe v ekipi ni bilo prav nobene, ista ekipa, ki je osvojila prvenstvo je nizala poraze in remije. Nerazumno.
Prvič sem nastopil tudi v ligi prvakov, to je bilo drugič, da se je NK Macolar udeležil uradne mednarodne lige, prvič sem nastopil v pokalu pokalnih zmagovalcev, kar me je takrat navzelo z izjemnim navdušenjem, o čemer priča tudi moje pisanje v Breaking news: NK Macolar v Pokalu pokalnih zmagovalcev. In če je bil izplen v Pokalu pokalnih zmagovalcev zgleden, sem v ligi prvakov dosegel le poraze, kar v končni fazi pomeni nič točk za Slovenijo na mednarodni lestvici, na osnovi katere se določa, koliko predstavnikov bo imela država v ligi prvakov in ligi najboljših ekip. Bedno.
Sem pa v 29. sezoni imel tudi lepše trenutke. Največje zadovoljstvo je morda dejstvo, da bo Mniča, vratarja, ki gre v pokoj, zamenjal mlad igralec iz naše ekipe, ki pri 8@ še ni dosegel maksimalne vrednosti pri branjenju. Posledično to pomeni še več golov v naših vratih, saj je bil Mnič eden najboljših vratarjev v slovenski ligi (po mojem mnenju seveda). Nasprotniki so obupavali nad njegovimi neverjetnimi obrambami, ko je praktično zaklepal vrata najboljšim ekipam. Neponovljivo.
V danih razmerah, potem ko sem proti koncu sezone prodal še nekaj starejših, a kakovostnih igralcev, je peto mesto vsaj zame odličen dosežek. Z 10 točkami zaostanka za AISNEREN, ki je osvojil prvo ligo, sem pravzaprav pripeljal ekipo nekje v območje ko lahko mirno zapišem, da sem z uvrstitvijo zadovoljen. Uspešno.
Naslednja sezona pa nas čaka boj (za obstanek).
Objave
Ni komentarjev:
Objavite komentar