Padec in padec

Že dolgo nisem napisal pravega prispevka na blog. Razlogov je več. Pravzaprav toliko, da jih sedaj niti ne bi znal našteti. In čeprav sem ta prispevek pripravljal v glavi že nekje sredi avgusta, ko sem se vrnil iz dopusta, sem očitno potreboval še nekaj časa...

V glavnem moj izpad v prvo divizijo je presenetil marsikoga, sam sem nekako vedel, da bo moja napaka (poskus z 9@ vratarjem iz moje mladinske vrste brez hitrosti, kondicije in izkušenj) usodna. Osebno izpada nisem vzel tako boleče, kot bi morda večina drugih managerjev. Gledam pač dolgoročno, delam dobro z ekipo, trening je optimalen...

No, delati dobro je spet vprašanje... Ko sem bil na dopustu, sem na taktiko A postavil napačno postavo in prvi postavi je forma znatno padla. Še huje, v prvi diviziji sem celo nanizal poraz in remi, saj je nastavitev na taktiki A (misleč da igra prva postava) bila prava random postava. Imel sem torej veliko težav: slab trenutni položaj na lestvici, popolnoma sesuto formo in še nekaj bolečega - 20 mio SIT minusa vsak teden.

Formo sem saniral v 2 tednih. Zmage niso bile vprašljive, čeprav sta v moji diviziji vsaj 2 solidni ekipi, in še vsaj 2 resni. Finančni minus, pa je bil resen problem. In nekoč sem dejal... MZ je predvsem igra, kjer je v ospredju finančni vidik. In res je, kdaj izgubiš v tej igri? Ne ko izpadeš v nižjo ligo, ali najnižjo, ampak ko bankrotiraš. Torej, hitro sem se rešil problema, moja predvidevanja, da bo treba verjetno tudi prilagoditi (rušiti) prvoligaški stadion, so se potrdila tudi na Jaiku, kjer poteka debata med najbolj aktivnimi slovenskimi managerji MZ. Na trg sem dal še pregrešno dragega (4 mio SIT plače tedensko) Italijana Di Masso in Slovenca Jozlja. Izkupiček za oba nekaj čez 500 mio SIT se sicer sliši bajen, a kaj, ko sem prejšnjo sezono kupil Di Masso za pretiranih 750 mio SIT. Tu ne gre kaj komentirati, pridelal sem precejšnjo izgubo, saj Italijan kljub dobri igri s svojo astronomsko plačo, visoko nakupno ceno in sicer dobrimi statistikami, kot idealni vezist, ni prispeval k obstanku v prvi ligi.

In tako gre NK Macolar naprej, v drugi diviziji, brez prave konkurence v upanju da se dopustniška napaka ne ponovi. In potem v nove nakupe, v prvo ligo in se pomerit z rivali, ki to sezono dobesedno trgajo kožo drug z drugega. Upam, da bo čim več okostnjakov, ki jih bodo lahko moji, izkušeni igralci (jedro ekipe bo staro 29 let), lažje premagovali kot prejšnjo sezono.