Adijo prva liga...

Po skoraj enem tednu se je spet začel delovni teden. Vmes sem odigral dve ligaški tekmi, vglavnem pa sem bil oddaljen od MZ. Potem ko sem imel ponovno težave s prijateljskimi in sem si ponovno pokvaril dobro formo, so bili rezultati kakršni so pač bili. Nekako se ne vračam več nazaj, gledam naprej. Vseeno ostaja nek grenak okus po tej sezoni.

Da bi zapisal, da mi je vseeno, pač, grem malce v 1. divizijo pogledat in da "saj sploh ni nič hudega, bom se samo v miru okrepil" ter podobno tolažilne misli niso značilne za moj način vodenja in doživljanja strateških iger. To spominja bolj na Titota, ki bi zgornjim tolažilkam dodal verjetno še zanj nesporno dejstvo: "grem na dolgi rok". Dolgi rok naj bi bil neke vrste uteha, češ, trenutno še gradim ekipo, čez štiri sezone se me pa pazite. Če je v MZ 4 sezone sploh dolgi rok? Mislim da ne. Naj spomnim vse tiste, ki ste kdaj študirali ekonomijo, na sloviti pregovor, ki ga je izrekel sloviti angleški ekonomist, novinar in finančnik John Maynard Keynes (1883 - 1946: "In the long run, we're all dead."

Na tem mestu ne morem tudi mimo mojega mota, ki sem ga že omenjal na tem blogu in se glasi: "Dobrega managerja spoznaš takrat, ko mu ne gre in izgublja in ne ko je na vrhu lestvice." Mislim, da ne potrebuje posebnega pojasnila in komentarja.

In gledam naprej... nekaj opcij se mi poraja v glavi:

• podreti štadion, ki je narejen za prvo ligo?
  
• prodati tujce, saj prva divizija le ni tako močna?
• poslati v trening kamp igralce prve ekipe?
• prodati tudi slovenske igralce, ki niso več rosno mladi?

To so težka vprašanja, na katera odgovore nikakor ne gre iskati na ponedeljkovo od nočnega dežja premočeno jutro. Še manj povleči kakršno koli potezo. Čas je za... rutinska opravila.