Ni vsaka zmaga vredna 3 točke

Po sredini zmagi nad trenutno vodilno ekipo Wotam so čestitke kar deževale. A redki so razumeli moje negodovanje. Dobro, zmaga je bila res lepa, spet ena tistih tekem, ko sem si vzel čas in v slabi uri sestavil taktiko proti izjemno močni ekipi. Atraktivna igra, v kateri sem imel tudi precej sreče... Če bi tekma trajala še nekaj minut, bi moj mlad vratar najverjetneje več kot enkrat šel po žogo v gol.

Torej, zakaj negodovanje ob zmagi? Vsaka zmaga je zlata vredna, to je že res, ampak premagovati je treba neposredne nasprotnike. Ker je več kot očitno, da se bom to sezono boril za obstanek, so moj cilj kvalifikacije. In Wotam res ne sodi med ekipe, ki se bodo borile za obstanek. Premagovat moram torej ekipe, ki so "okoli" mene in ne na vrhu. Zmaga nad Wotamom mi je sicer prinesla 3 točke, a kaj, ko sta neposredna konkurenta tudi zmagala. Moj položaj na lestvici se ni spremenil. Če pa bom zmagal na medsebojni tekmi z enim od njiju, pa to pomeni praktično 6 točk, saj s tem, ko jih dobim 3, odvzamem 3 nasprotniku. Zato si tudi želimo, da naši neposredni nasprotniki v ostalih tekmah med seboj remizirajo. Na tak način se razdelita le 2 točki.

Proti Grebatorjem danes nisem našel tiste ure za strateške priprave, niti ne upam na takšno doze sreče, ki sem jo dobil v sredo. Pač ne morem iz svojega profesionalne deformacije, kjer je izvedena mera povprečje... Dveh maximumov zapored pač ne gre pričakovati.

Aja, pa še pojasnilo glede prestopa Di Masse iz Italije v NK Macolar. Sicer visoka odškodnina, ki sem jo plačal, je prinesla predvsem visoko plačo. Igralec sam po sebi ni izven serijski, je pa mlad. Z njim gradim ekipo okoli reprezentantov, ki bodo to sezono praznovali 27 let.